»Vprašanja jezika, spomina, fikcije, razrednega boja, tujskosti v družbenih, a tudi v najintimnejših konstelacijah niso bila pri Vojnoviću še nikdar izrečena s tako bolečo ostrino.«

»Figa je zgodba, ki jo nekateri berejo zelo politično, kot zgodbo o razpadu države, o prihodu novih časov ... o tem, kako različni časi vsak na svoj način vplivajo tudi na naše najintimnejše odnose«

»Nacionalizem je izum Evrope, a se Evropa še vedno ni naučila živeti z njim«

»Če je bil Marko Đorđić v prvem romanu 'divji, nedolžen fant, ki ga je bilo zlahka imeti rad, ker je neko surovost tega okolja združeval s svojo blazno občutljivostjo...'«

»Obe družini se spopadata z nekimi vprašanji in s skrivnostmi, a vsaka na svoj način. V Figi lahko vseeno začutimo nekaj več pristne komunikacije in fizične bližine med družinskimi člani.«

»Pokazalo se je, da se dejansko lahko s tematiko slabovidnosti in slepote najbolj odkritosrčno spopadem prav v obliki romana, ki mi omogoča svobodo izraza. Roman je izrazito svobodna forma. Ni se treba za nič opravičevati, kaj je res in kaj ni, lahko marsikaj vzameš iz resničnosti, skombiniraš z nečim, kar je izmišljeno, in nastane nekaj tretjega. Če zdaj pogledam, je na neki način vse res in hkrati nič.«

»Rada bi, da se opravi toksikološke preiskave. In rada bi izvedela, kaj se je zgodilo z Dorothy.«

»Ne bi rad delal reklame, ampak je neki poseben občutek. Daje eno toplino, neko moč, ki jo začutiš in doživiš na neki poseben način.«

»Nenavadno doživetje bi rad delil s prijateljem Vidom, a kaj, ko sploh ni priložnosti za to, saj tudi Vid želi z njim deliti novico o vznemirljivem odkritju.«